Kako prepoznati čustveno prenajedanje v svojem vedenju
Kako se kaže čustveno prenajedanje
Se vam je kdaj zgodilo, da ste po prepiru posegli po celi tablici čokolade, čeprav niste bili lačni? Ali da vas je stres v službi privedel do tega, da ste zvečer uničili vrečko čipsa, ne da bi si to sploh zavedali? Če je odgovor pritrdilen, ste se verjetno srečali s pojavom, znanim kot čustveno prenajedanje.
Ta vrsta prehranjevanja ni le o hrani sami, ampak pogosto bolj o tem, kaj se dogaja v naši notranjosti. Mnogi ljudje se na ta način spopadajo s svojimi čustvi: žalostjo, tesnobo, dolgočasjem ali osamljenostjo. Čustveno prenajedanje je zapleten vzorec vedenja, ki lahko postopoma vodi do fizičnih in psihičnih težav. In čeprav ga je težko prekiniti, obstajajo načini, kako se spoprijeti s čustvenim prenajedanjem in ga postopoma ustaviti.
Kaj je čustveno prenajedanje in zakaj nastane
Za razliko od fizične lakote, ki prihaja postopoma in jo je mogoče zadovoljiti z običajno hrano, čustvena lakota prihaja nenadoma in pogosto zahteva določene vrste hrane – običajno sladke ali mastne jedi, ki v možganih aktivirajo centre nagrajevanja. Te jedi zagotavljajo začasno olajšanje, vendar težave, zaradi katere smo se začeli prenajedati, ne rešijo.
Pogosto gre za naučen način, kako se spoprijeti z neprijetnimi čustvi. Otrok, ki je bil "nagrajen" s sladkarijami za dobro vedenje ali tolažen s hrano, ko je jokal, lahko ta vzorec prenese tudi v odraslo dobo. To pa ne pomeni, da smo ujeti – razumevanje vzrokov je prvi korak k spremembi.
Ko se k temu doda hektičen življenjski slog, pomanjkanje spanja, pritisk na uspešnost in nenehen stres, nastane strupeno okolje, ki spodbuja čustveno prehranjevanje. In ker je hrana zlahka dostopna in družbeno sprejemljiva "rešitev", je težko izstopiti iz tega kroga.
Preizkusite naše naravne izdelke
Kako prepoznati, da gre za čustveno prenajedanje
Včasih je težko razlikovati, ali jemo zaradi lakote ali zaradi čustev. Obstaja pa nekaj znakov, ki nam lahko nakazujejo:
- Lakota prihaja nenadoma in intenzivno
- Želja je usmerjena na določeno hrano (pogosto sladko ali slano)
- Jemo kljub temu, da smo fizično siti
- Po obroku pride občutek krivde ali sramu
- Prehranjevanje se pogosto dogaja samodejno, brez polnega zavedanja
Če se ti vzorci ponavljajo, je verjetno, da ne gre za običajno lakoto, temveč za poskus zatiranja ali izogibanja kakšni neprijetni emociji.
Majhni koraki k veliki spremembi
Dobra novica je, da čustveno prehranjevanje ni znak šibke volje. Gre za naučen vzorec vedenja in kot vsako navado ga je mogoče spremeniti – čeprav to zahteva čas, potrpljenje in prijaznost do sebe.
1. Začnite opazovati svoja čustva
Ob prvih znakih želje po "tolažilni" hrani se poskusite za trenutek ustaviti in vprašati sami sebe: "Kaj trenutno čutim?" Namesto da avtomatično posežete po hrani, si vzemite pet minut, da ugotovite, ali gre za fizično lakoto ali vas nekaj muči. Čuječnost (mindfulness) je pri tem zelo učinkovit pripomoček.
Na primer, Jana, vodja iz Brna, je opazila, da po vsakem napornem sestanku v podjetju avtomatično odide v bife po sladko pecivo. Ko je prenehala ocenjevati svoje vedenje kot "šibkost" in ga začela le zavestno opazovati, je postopoma začela iskati druge strategije, kako se umiriti – na primer kratko meditacijo ali sprehod.
2. Ustvarite si seznam nežnih alternativ
Ko vas prevzame želja po hrani zgolj zato, ker vas je nekaj vznemirilo, lahko pomaga imeti pripravljen "reševalni načrt" – na primer kratek sprehod, počasno dihanje, nekaj vrstic v dnevniku, hiter klic bližnjemu ali poslušanje najljubše glasbe. Ne gre za to, da bi se kregali zaradi želje po hrani, ampak poskusite ustvariti drug, prijeten način, kako se umiriti – najbolje nekaj preprostega, kar imate takoj pri roki.
3. Delo s krivdo in ljubeznijo do sebe
Eden od paradoksov čustvenega prenajedanja je, da bolj kot se zaradi njega krivimo, pogosteje se ponavlja. Občutek neuspeha in nezadostnosti vodi do še večje potrebe po tolažbi – in hrana je blizu.
Namesto da bi se kaznovali z notranjimi monologi tipa "spet ti ni uspelo", je lahko presenetljivo zdravilno reči si: "Bil je težak dan. Potreboval sem nekaj, kar mi bo pomagalo, in hrana je bila pri roki. To je v redu. Kaj bi lahko poskusil naslednjič?" Ljubezen do sebe in sočutje do sebe nista šibkost, ampak osnova za spremembo.
4. Oglejte si celoten življenjski ritem
Veliko ljudi, ki trpijo zaradi čustvenega prenajedanja, deluje v načinu "preživetja". Pomanjkanje spanja, slaba prehrana, minimalno gibanje in nenehen stres ustvarjajo okolje, kjer se naši možgani in telo znajdejo v stanju izčrpanosti. In prav takrat je hrana najlažja olajšava.
Preizkusite naše naravne izdelke
Poskusite torej pogledati na svoje dni kot celoto: dovolj spanja, redna in uravnotežena prehrana, gibanje, bivanje v naravi, čas brez zaslonov. Ni treba takoj spremeniti vsega – vendar pa majhne spremembe na teh področjih lahko močno vplivajo na našo sposobnost obvladovanja čustev drugače kot s hrano.
5. Poiščite strokovno pomoč, ko je to potrebno
Če imate občutek, da se čustveno prenajedanje izmakne nadzoru ali postane vsakodnevni pobeg, ni sramota prositi za pomoč psihologa ali prehranskega terapevta. Strokovnjak vam lahko pomaga imenovati globlje vzroke in najti poti, kako z njimi zdravo delati.
Po podatkih Slovenskega združenja za psihoterapijo narašča število ljudi, ki rešujejo prehranske motnje prav prek terapevtske podpore, in rezultati kažejo, da dolgotrajen pristop, ki temelji na razumevanju in sprejemanju, ima večjo učinkovitost kot drastične diete ali prepovedi.
Ko hrana ni sovražnik
Pomembno je poudariti, da hrana sama po sebi ni problem. Do nje imamo čustven odnos povsem naravno – z njo praznujemo, jo delimo z družino, izražamo ljubezen in skrb. Problem nastane, ko hrana postane edino orodje za obvladovanje težkih trenutkov.
Dajmo si torej prostor jesti z veseljem, z užitkom, a tudi z zavedanjem, zakaj jemo. Čustva nas ne smejo obvladovati – lahko nam nasprotno pomagajo bolje razumeti sebe. In ko se naučimo poslušati svoje telo in svojo dušo, lahko hrana znova postane tisto, kar je vedno bila – vir prehrane, užitka in povezovanja z drugimi, ne pobeg pred življenjem.
Psihoterapevtka Brené Brown je nekoč rekla: "Ne moremo omrtvičiti selektivno. Ko poskušamo zatirati bolečino, omrtvičimo tudi veselje." In prav o tem gre – naučiti se čutiti v polni meri. Brez obtoževanja, brez prenajedanja, z razumevanjem in prijaznostjo.
