Kako prepoznati psihične težave s požiranjem in kaj storiti z njimi
Ppsychogene težave s požiranjem
Požiranje – običajna dejavnost, o kateri večina ljudi v vsakdanjem življenju sploh ne razmišlja. Samodejno prenesemo grižljaj iz ust v žrelo in naprej v požiralnik, ne da bi se pri tem kakor koli ustavili. Kaj pa, če ta samoumevna dejavnost postane težava? In kaj, če ta težava nima fizičnega vzroka, temveč izvira iz glave?
Medtem ko se o motnjah hranjenja, kot sta anoreksija ali bulimija, v zadnjih letih govori vse pogosteje, je manj znana in pogosto spregledana zapletenost psihične težave s požiranjem, znane tudi kot psihogena disfagija. Ta težava lahko spominja na fizično motnjo, vendar njene korenine ležijo drugje – v psihi.
Kako se kaže psihogena motnja požiranja?
Ljudje, ki jih prizadene ta motnja, pogosto opisujejo občutek cmoka v grlu, nezmožnost, da bi se prisilili k požiranju, ali strah, da se bodo pri požiranju zadušili. Včasih se težave pojavijo nenadoma in povzročijo paniko, drugič se razvijajo postopoma. Hkrati zdravniški pregledi – endoskopija, nevrološki testi ali rentgenski pregled požiralnega akta – ne kažejo nobenega jasnega fizičnega vzroka.
To je pogosto frustrirajuče tako za samega pacienta kot za njegovo okolico. Nezmožnost jesti ali piti brez tesnobe ali občutka ogroženosti moti vsakdanje življenje, lahko vodi v podhranjenost in dehidracijo ter še bolj poglablja psihični stres. Pacienti pogosto preidejo na tekočo prehrano ali se hrani popolnoma izogibajo.
Psihogena motnja požiranja je še vedno malo znana tudi v strokovnih krogih in je pogosto napačno zamenjana z drugimi diagnozami – na primer z nevrološkimi boleznimi ali klasičnimi motnjami hranjenja. V resnici pa je pogosto povezana z anksioznimi motnjami, posttravmatsko stresno motnjo ali depresijo.
Kje izvira strah pred požiranjem?
Psihika lahko močno vpliva tudi na telesne funkcije. Možgani, zaznavanje in čustva so tesno povezana z nadzorom gibanja mišic – in požiranje spada mednje. Če pride do močnega stresa, panike ali psihične travme, telo lahko „zamrzne" in običajna motorika postane zahtevna ali nemogoča.
Preizkusite naše naravne izdelke
Tipičen primer je lahko oseba, ki se je enkrat resnično zadušila ali ji je kaj zašlo tako, da se je začela dušiti. Ta fizična izkušnja nato možgane poveže z ogroženostjo in sproži obrambno reakcijo – tesnobo in napetost pri vsakem nadaljnjem poskusu požiranja. Bolj ko se posameznik osredotoča na akt požiranja, manj „samodejno" deluje. Telo se stisne, mišice otrpnejo in krog skrbi in neuspešnih poskusov se vrti.
Druga situacija se lahko pojavi pri ljudeh, ki trpijo za generalizirano anksiozno motnjo. Ti posamezniki pogosto zelo intenzivno zaznavajo svoje telesne občutke, in če se osredotočijo prav na požiranje, si lahko ta proces popolnoma blokirajo že z zgolj pričakovanjem zapleta.
Z psihološkega vidika gre za somatizacijo – duševna bolečina se prenese v telo. Telo nato „govori" za čustva, ki si jih posameznik ne dovoli ali ne zna priznati.
Zgodba iz življenja
Jana (29 let) je bila uspešna oblikovalka, ekstrovertirana mlada ženska, ki je oboževala kuhanje in druženje s prijatelji ob dobri hrani. Nekega dne se je pri kosilu rahlo zadušila z rižem. Ni šlo za nič resnega, vendar jo je neprijeten občutek dušenja prestrašil. Od takrat je začela imeti težave s požiranjem. Najprej pri rižu, nato pri drugih trdnih jedeh. Na koncu je prešla samo na juhe in smutije.
Začela se je izogibati skupnim kosilom in družinskim večerjam. V restavracijah ji je postalo slabo že ob pogledu na jedilni list. Kljub temu da je opravila vse dostopne preglede in je bila prepričana, da ji fizično nič ni, je problem vztrajal. Na koncu ji je pomagala šele psihoterapija, kjer je spoznala globlje plasti svojega stresa in tesnobe, ki si jih prej ni priznavala. Postopoma se je naučila ponovno jesti brez strahu – in predvsem se je prenehala bati svojega telesa.
Kako se spoprijeti s psihogeno težavo požiranja?
Dobra novica je, da je psihogena disfagija ozdravljiva – vendar zahteva potrpežljivost in občutljiv pristop. Najprej je pomembno izključiti vse organski vzroke, da ima človek zagotovilo, da je njegovo telo zdravo. Nato nastopi psihološka in včasih tudi psihiatrična pomoč.
Med osnovne pristope spadajo:
- Psihoterapija, zlasti kognitivno-vedenjska terapija, ki pomaga spreminjati miselne vzorce in skrbi, povezane s požiranjem.
- Sprostitvene in dihalne vaje, ki pomagajo zmanjšati napetost telesa in prinesti mir v težavne situacije.
- Izpostavitev in vadba, kjer se posameznik postopoma „ponovno uči" požirati – začne s tekočinami in počasi prehaja k trdnejši hrani.
- Podpora prehrani, da telo med zdravljenjem ne trpi zaradi pomanjkanja energije.
V nekaterih primerih lahko pomagajo tudi antidepresivi ali anksiolitiki, zlasti če je disfagija del širše anksiozne motnje. Vendar bi morali biti vedno del celostne oskrbe, ne edina rešitev.
Ne gre „samo za psiho"
Pomembno je poudariti, da psihogene težave s požiranjem niso „samo v glavi". Fiziološke spremembe, ki jih povzročata tesnoba in stres, so resnične – povečana napetost mišic, pospešen srčni utrip, suha usta, spremenjeno dihanje – vse to prispeva k nastanku težav. Ne gre torej za „pretvarjanje" ali šibkost, kot si nekateri v okolici lahko napačno mislijo.
„Psihične motnje niso manj resnične kot telesne – le da jih ne vidimo na rentgenu," pravi britanski nevropsiholog Peter Halligan. Ta citat ponazarja ključ do razumevanja psihogenega požiranja – bolečina in disfunkcija sta resnični, čeprav je njun izvor neviden.
Kako lahko pomaga okolica?
Družina in prijatelji igrajo pomembno vlogo. Namesto nerazumevanja ali pritiska tipa „samo poskusi pojesti" je bolje ponuditi podporo in mir. Pomaga, ko ljudje v okolici ne ustvarjajo dodatnega stresa, ne pritiskajo na uspešnost in se trudijo biti empatični. Že samo zavedanje, da „nisem sam v tem", je lahko za človeka s to težavo zdravilno.
Prav tako se splača iskati tudi podporo skupnosti. Spletni diskusijski forumi, terapevtske skupine ali podporne mreže so lahko vir deljenja in upanja. Včasih pomaga tudi takšna malenkost, kot je priporočilo nekoga, ki je šel skozi podobno situacijo.
Ko se posluša telo in duša
Psihogene težave s požiranjem kažejo, kako tesno sta povezana telo in duh. V času, ko nas bremeni vse večji pritisk in stres, ni čudno, da telo včasih protestira. In prav zato bi morali biti bolj pozorni na svoj notranji svet, na signale telesa in na potrebe, ki jih pogosto potlačimo.
Morda je prav težava s požiranjem pomembno sporočilo – poziv k upočasnitvi, k večji skrbi zase in iskanju ravnotežja med uspešnostjo in notranjim mirom. V končni fazi namreč ne gre le za hrano. Gre za to, kako znamo „prebaviti" življenje samo po sebi.
