Hiperaktivni otrok potrebuje poseben pristop in potrpežljivost
Kaj pomeni imeti „hiperaktivnega" otroka in kako z njim občutljivo ravnati
Otroška energija je včasih dobesedno nalezljiva – skakanje s kavča, vrtenje okoli lastne osi, neskončna vprašanja in smeh, ki odmeva po celem stanovanju. Toda kaj, če se zdi, da je gibanja, zvokov in impulzivnosti le malo več kot običajno? Vprašanje „ali imamo doma hiperaktivnega otroka?" se začne pojavljati že v otroštvu, včasih celo prej, ko mamica opisuje, kako se je otrok neprestano gibal že v trebuhu.
Ko nemirnost preseže mejo običajnosti
Vsak otrok je drugačen. Nekateri so bolj mirni, drugi bolj živahni, tretji potrebujejo nenehen dražljaj. Zato ni lahko takoj reči, kdaj gre še za normalen temperament in kdaj že lahko gre za hiperaktivnost. Še posebej v zgodnjem otroštvu, na primer okoli dveh let, je diagnoza otežena – otroci se še vedno učijo nadzirati svoje vedenje, čustva in pozornost.
Kljub temu obstajajo določeni simptomi hiperaktivnega otroka, ki lahko staršem namignejo, da bi bilo morda smiselno posvetovati se s strokovnjakom. Med tipične znake spadajo:
- izrazita nepozornost – otrok se ne more osredotočiti niti za kratek čas, hitro preskakuje od ene dejavnosti k drugi
- nesposobnost sedeti mirno tudi pri dejavnostih, ki jih ima rad
- impulzivnost – ukrepa brez razmišljanja, skače v besedo, ne čaka na svojo vrsto
- pogosto prekinjanje odraslih in otrok, vmešavanje v igre drugih
- eksplozivnost, težave z regulacijo čustev, pogosti izbruhi jeze ali joka
Pomembno je razumeti, da se ti znaki lahko pojavijo tudi pri zdravih, živahnih otrocih. Ključni dejavnik je stopnja in vpliv na vsakdanje življenje – torej ali vedenje otroka močno moti njegove odnose, učenje ali družinsko življenje.
Prvi signali že med nosečnostjo?
Mnoge ženske opisujejo, da so imele občutek, da je njihov otrok bil „nemiren že v trebuhu". Čeprav ti subjektivni občutki niso diagnostično merilo, nekaj raziskav nakazuje, da bi lahko pretirano gibanje ploda bilo zgodnji pokazatelj večje aktivnosti otroka po rojstvu. Na primer študija, objavljena v strokovni reviji Developmental Psychobiology, navaja, da lahko pogostost gibanja ploda korelira z otrokovim temperamentom, vključno s povečano reaktivnostjo in motorično aktivnostjo.
To pa ne pomeni, da vsako „divjanje" v trebuhu mora napovedovati ADHD. Aktivni plod je pogosto znak zdravega razvoja. Kljub temu je lahko izrazito nepredvidljivost in intenziteta gibanj eden izmed mozaikov zgodnjih signalov, ki jih je vredno spremljati s časovno distanco.
Ko dveletni otrok ne more biti pri miru
Starši morda opazijo, da že hiperaktivni malček v starosti dveh let ne zna zdržati pri igrački dlje kot nekaj sekund, neprestano teče, nekaj podira, povsod pleza, in pri poskusu mirnejše aktivnosti ali branja pravljice instinktivno pobegne stran. Takšno vedenje je lahko zahtevno tako za starše kot za samega otroka, ki ne more usmeriti svoje energije.
V tej starosti ni mogoče z gotovostjo postaviti diagnoze ADHD – razvoj otrokovega možgan je v polnem teku in mnogi izrazi lahko do tretjega leta starosti izginejo. Kljub temu je dobro spremljati vzorce vedenja, se pogovarjati s pediatrom in po potrebi začeti z enostavnimi metodami, ki otroku pomagajo umiriti se in regulirati svoje impulze.
Kako umiriti hiperaktivnega otroka brez vpitja in kazni
Vsak starš to pozna – ko otrok besni, mu reči „umiri se" običajno deluje približno tako, kot če bi želeli, da se valovi prenehajo premikati. In prav pri otrocih, ki so naravno aktivni in impulzivni, je izjemno pomembno, da se osredotočimo na to, da imajo okoli sebe okolje, v katerem se lahko orientirajo, umirijo in postopoma učijo ravnati s svojim telesom in čustvi.
Osnova je dnevna struktura in določena predvidljivost. Ko otrok ve, kaj ga čez dan čaka, ne pride tako zlahka v stres. Ta stabilnost mu pomaga, da se počuti varneje – naj gre za reden čas obroka, spanja ali igre. Jasnost in rutina preprosto delajo čudeže, še posebej pri otrocih, ki imajo energije na pretek. To potrjuje tudi članek o tem, kako obvladovati stres, ki ga najdete tukaj.
Preizkusite naše naravne izdelke
Morda vas bo presenetilo, a gibanje ni sovražnik – nasprotno. Ne gre za to, da bi otroke „utrujali", temveč da jim ponudimo smiselno gibanje. Skakanje na trampolinu, plezanje po vrvi ali le sprehod po gozdu pogosto odlično delujejo. Otroci tako ne le porabijo odvečno energijo, ampak hkrati izboljšujejo motoriko in se učijo zaznavati svoje telo. In brez težav lahko poskusite tudi otroško jogo – bo zabavno za vse.
Ko se otrok že znajde v pravem vrtincu čustev, je dobro imeti doma svoj „mirni kotiček". Nekaj udobnega z blazinami, knjigami ali morda zenovim peskovnikom je lahko učinkovito zatočišče. In kaj šele dihalne vaje – na primer pihanje v peresce ali milne mehurčke. Preproste tehnike, ki pa imajo realno moč umiriti otroka.
Vlogo igra tudi to, kaj otrok je. Nekateri otroci namreč občutljivo reagirajo na umetna barvila, sladkorje ali konzervanse, ki lahko po nepotrebnem „zibajo" njihovo živčno omrežje. Zdrava prehrana, ki temelji na beljakovinah, zelenjavi in omega-3 maščobnih kislinah pomaga ohranjati energijo bolj uravnoteženo. Oglejte si več informacij o omega-3.
In končno – empatija in potrpežljivost sta ključni. Pomembno je razumeti, da nekatera vedenja niso namerna, ampak posledica razvojne faze. Otroški možgani preprosto še niso dovolj zreli, da bi obvladovali samokontrolo tako, kot bi si želeli. Kot pravi psihologinja dr. Laura Markham: „Otroci se ne vedejo slabo, ker bi želeli. Tako se vedejo, ker še ne znajo bolje." In prav na nas odraslih je, da jim pokažemo pot – potrpežljivo in z razumevanjem.
Nismo sami
Vsak starš, ki se sooča z vsakodnevnim vrtiljakom z zelo živahnim otrokom, pozna občutke izčrpanosti, frustracije, a tudi ogromne ljubezni. Pomembno je vedeti, da niste sami. Obstajajo podporne skupine, strokovnjaki za otrokov razvoj in tudi skupnostni centri, kjer se otroci lahko zdivjajo v strukturiranem okolju in starši najdejo razumevanje ter navdih.
Primer je lahko zgodba gospe Monike iz Ljubljane, katere dveletni sin je bil opisan kot „neobvladljiv" celo v otroškem kotičku. Po posvetu z otroškim psihologom in uvedbi predvidljivega dnevnega režima, rednega gibanja in kratkih sprostitvenih tehnik se je situacija postopoma umirila. "Nič se ni spremenilo čez noč," pravi, "ampak naenkrat sva se oba bolj veselila drug drugega. In to je bilo najpomembnejše."
Hiperaktivnost ni konec sveta, temveč izziv, ki ga je mogoče obvladati s potrpežljivostjo, razumevanjem in ljubečim vodenjem. Gre za iskanje ravnovesja med spoštovanjem temperamenta otroka in vodenjem k mirnejšim oblikam samoraziskovanja.
In na koncu – ni vsak živahen otrok hiperaktiven. Toda vsak otrok potrebuje razumevanje.
