Koksitida in kdaj biti pozoren, če se otrok izogiba hoji
Ko se majhen otrok nenadoma začne izogibati stopanju na eno nogo, šepa ali se pritožuje zaradi bolečine v kolku ali dimljah, starši se naravno zaskrbijo. Ena izmed pogostih vzrokov teh težav, zlasti pri otrocih med 3. in 10. letom starosti, je t.i. koksitis kolčnega sklepa, znan tudi kot parainfekcijski koksitis. Čeprav njegovo ime lahko zveni strašljivo, gre v večini primerov za začasen in nenevaren vnetni proces, ki se sam odpravi brez trajnih posledic. Ključ je pravilno prepoznavanje in zadosten počitek.
Kaj je koksitis in zakaj prizadene otroke?
Koksitis je splošno ime za vnetno prizadetost kolčnega sklepa. Ima lahko različne vzroke – od okužb do avtoimunskih bolezni. Otroški organizem, ki šele razvija imunske odzive in hkrati intenzivno raste, je bolj nagnjen k specifični obliki koksitisa, t.i. parainfekcijskemu koksitisu.
Ta oblika se najpogosteje pojavi kot odziv telesa na nedavno prebolelo virusno okužbo – običajno zgornjih dihalnih poti, kot so izcedek iz nosu, kašelj ali blaga viroza. Ni torej posledica neposrednega napada sklepa z infekcijskim povzročiteljem, temveč pretiranega imunskega odziva organizma, ki reagira z vnetjem v kolku. Zaradi tega se imenuje "parainfekcijski", torej spremljajoč okužbo.
Posebnost je, da se koksitis pri otrocih skoraj izključno pojavlja enostransko in običajno izzveni v nekaj dneh do tednih. Kljub temu pa lahko otroka precej muči.
Kako prepoznati parainfekcijski koksitis?
Simptomi se lahko pojavijo nenadoma in pogosto pridejo približno teden dni po običajni virusni okužbi. Otrok se začne pritoževati zaradi bolečine v predelu kolka, dimelj ali celo kolena, čeprav je dejanski problem drugje. Včasih se pojavi tudi blaga vročina. Tipična pa je predvsem šepajoča ali okorna hoja, morda celo popolno zavračanje hoje. Nekateri otroci zaradi bolečine celo ne želijo sedeti na kahlici ali biti v naročju.
Za razliko od resnejšega septičnega artritisa, ki zahteva takojšnje zdravljenje z antibiotiki in pogosto tudi kirurški poseg, se pri parainfekcijskem koksitisu splošno stanje otroka ne spremeni izrazito. Otrok običajno ni apatičen, ima normalen apetit in razen šepanja deluje precej zdravo.
Zdravnik lahko za potrditev diagnoze priporoči ultrazvok kolčnega sklepa, ki pokaže tipično najdbo – izliv v sklepni votlini. Krvni testi so običajno normalni ali le rahlo povišani vnetni parametri (npr. CRP ali sedimentacija).
Praktičen primer: Mama petletne Eliške je opazila, da po vikendu, ki ga je preživela z izcedkom iz nosu, hči nenadoma noče hoditi in razbremenjuje levo nogo. Družinska zdravnica jo je poslala k ortopedu, kjer je ultrazvok potrdil lahek izliv v levem kolku – tipičen znak parainfekcijskega koksitisa. Po priporočenem počitku in nekaj dneh počitka se je Eliška spet vrnila k običajnemu tekanju z vrstniki.
Kakšno je zdravljenje in kaj lahko storijo starši?
Najpomembnejši element zdravljenja je počitek v postelji in omejitev telesne aktivnosti, dokler bolečina in šepanje ne izgineta. Običajno ni potrebna nobena antibiotična terapija, saj ne gre za bakterijsko okužbo. Zdravnik lahko priporoči nesteroidna protivnetna zdravila, kot je ibuprofen, ki zmanjšajo bolečino in vnetje.
Starši morajo poskrbeti, da otrok resnično počiva – kar pri aktivnih otrocih ni vedno enostavno. Ponavadi zadostuje nekaj dni počitka, vendar v nekaterih primerih lahko okrevanje traja do dva tedna. Če bi se simptomi poslabšali ali trajali dlje, je potrebno ponovno posvetovanje z zdravnikom.
Pomembno je tudi pomiriti otroka in sebe – besede "vnetje" in "sklep" lahko sprožijo strah pred trajno poškodbo, vendar parainfekcijski koksitis ne pušča posledic, če je upoštevan počitek.
Kdaj biti pozoren in kaj bi lahko pomenilo nekaj resnejšega?
Ko otrok začne šepati, se kot prvo ponuja razlaga v obliki parainfekcijskega koksitisa. Navsezadnje je to najpogostejši vzrok šepanja pri majhnih pacientih. Vendar pa pozor – za istimi simptomi se lahko skrivajo tudi veliko resnejše diagnoze, ki jih je treba jemati resno že od začetka.
Ena od takšnih težav je septični artritis – bakterijska okužba sklepa. Ta nadloga ne čaka in se hitro razvije. Če se z zdravljenjem odlaša, lahko sklep trajno poškoduje. Zato je ključno, da jo zaznamo čim prej in uvedemo ustrezna antibiotika.
Druga možnost, ki je vredna omembe, je Perthesova bolezen, kar je bolezen, pri kateri pride do motnje prekrvavitve glavice stegnenice. Ta lahko nato odmre in se deformira. Pogosto prizadene prav otroke med 4. in 10. letom starosti. Diagnostika je zahtevnejša in zdravljenje zahteva potrpežljivost – od počitka do ortopedskih posegov.
Pogosto se pojavijo tudi avtoimunske motnje, na primer revmatoidni artritis, ki lahko povzročijo dolgotrajne bolečine in otekline sklepov. Tukaj ne gre le za enkratno epizodo šepanja, temveč za kronični proces, ki zahteva dolgoročno oskrbo revmatologa.
In v najresnejših primerih ni mogoče izključiti niti tumorskih obolenj kosti ali prisotnosti kostnih cist, kar zveni strašljivo, vendar je mogoče tudi te primere ob pravočasnem odkritju dobro obvladati. Pomembno je poslušati telo in ničesar ne podcenjevati.
Skratka – šepanje pri otroku je lahko sicer banalnost, a tudi opozorilni znak. Če traja dlje ali je spremljano z bolečino, oteklino ali vročino, je vsekakor primerno poiskati strokovno pomoč. Več informacij o parainfekcijskem koksitisu najdete na primer tukaj.
Starši naj bodo pozorni, če:
- otrok ima visoko vročino
- bolečina se poslabša in ne popusti niti v mirovanju
- šepanje traja dlje kot dva tedna
- otrok je apatičen in ima oteženo gibanje tudi v mirovanju
Preizkusite naše naravne izdelke
V teh primerih je potrebno obiskati otroškega ortopeda ali se odpraviti v ambulantni del otroške bolnišnice.
Zakaj je kolčni sklep pri otrocih tako občutljiv?
Kolk je eden največjih in hkrati najbolj obremenjenih sklepov v telesu. Pri otrocih se poleg tega še vedno razvija in je prekrvavljen z bogato mrežo žil. Kakršnokoli porušenje ravnovesja – bodisi zaradi vnetja, poškodbe ali imunskega odziva – se tukaj lahko pokaže hitreje kot drugje. Poleg tega otroci pogosto ne znajo natančno lokalizirati bolečine, zato se pritožujejo nad kolenom, mečom ali le "nočem hoditi", kar lahko vodi do poznega prepoznavanja problema.
Občutljivost otroškega gibalnega aparata potrjuje tudi dr. Kateřina Veselá, otroška ortopedinja iz FN Motol: „Pri otrocih velja, da si vsako šepanje zasluži pozornost. Tudi navidezno banalni vzrok lahko skriva resnejši problem."
Koksitis in vrnitev k običajni aktivnosti
Po izginotju simptomov ni potrebno otroka omejevati – lahko se vrne v vrtec, na igrišče in k športu. Vendar pa ni primerno, da ga takoj obremenjujemo z intenzivnimi aktivnostmi, kot sta trampolin ali nogometni trening. Priporoča se postopen povratek k gibanju, idealno je začeti z običajno hojo in šele nato dodajati zahtevnejše obremenitve.
V nekaterih primerih se priporoča kontrola pri ortopedu čez nekaj tednov, zlasti če je otrok večkrat prebolel koksitis ali če je šepanje trajalo dlje.
Čeprav je parainfekcijski koksitis za otroke neprijeten in za starše stresen, ni treba paničariti. V večini primerov gre za dobro obvladljivo stanje z odlično prognozo. Pomembno je poslušati svojega otroka, opazovati spremembe v hoji ali vedenju in se ne bati posvetovati z zdravnikom, če niste prepričani.
Otroci niso majhni odrasli – in njihova telesa včasih reagirajo na običajne dražljaje na nenavaden način. Šepanje po virozi je eden tistih signalov, ki ne bi smeli biti spregledani, a hkrati ni razloga za pretirane skrbi. Skrbno opazovanje, počitek in morebitna zdravniška kontrola običajno zadostujejo, da se mali pacient kmalu spet razigra v novih dogodivščinah.
